Na pot tja in nazaj 7

tiho petje ptic, šumenje dreves in valov te uspavajo. Nikjer nobenega.

7.del- Datca

Mir, svež morski zrak in mirni morski valovi na plaži, ki te uspavajo in vonj borovcev te omamlja, ko v daljavi zagledaš majhen otok z enim samcatim drevesom, za njim pa se razkrivajo grški otoki, ter se sprašuješ, le kje sem.

Rodos za majhnim otočkom.

Sonce je ravno-pravšnje temperature, zato padeš v popoln trans. Nikoli se še nisem opogumila, da bi v dejanskem stanju in zavedanju meditirala. Mogoče obstaja le peščica ljudi na Svetu, ki obvladajo meditacijo. Dandanes je meditacija nemogoča za nekatere ljudi, še manj je pa tistih, ki se resnično lahko odklopijo na dopustu in se vživijo na kraju, kjer so. Ne vem točno kako deluje meditacija, ampak vem samo to, da ko se zavedaš ambienta, v katerem si zdaj in ga vdihuješ s polnimi pljuči ter poslušaš naravo in prisluhneš srcu, to je zame popolna meditacija.

Ko sva se napotila proti Datci, nisem vedela, če imam pravi kraj na zemljevidu proti kateremu se voziva. To je del potovanja, kjer se moraš malce zgubiti in najti, zato potem je zgodba bolj zanimiva. Tokrat sva imela pravi kraj vpisan na gps-ju in traja kar cel dan iz Antalye do cilja. Vendar se je le splačalo na koncu, ko sva se pripeljala iz totalnega naliva 30 km pred Datco v popolnoma jasen svet. Le kje je tisti naliv? Sva se spraševala. Po kakšni uri iskanja kampa, nama lastnik Oliver razkrije skrivnost. Dejal je, da je tu vreme naklonjeno ribičem in plezalcem, zato je srečen, ker je našel pravi plezalski raj na tem planetu. Tudi to so moje sanje; najti stene in imeti kamp in skrbeti za ljudi, da so srečni ko pridejo k tebi imeti dobre stene, ki zanje skrbiš in vse kar paše zraven in še več idej, ki jih nosim v sebi. To bi me osrečilo totalno. Oliver, rojen v Švici, gorski vodnik, alpinist, plezalec po duši se je odpovedal snegu, državi, kjer vlada denar in stroga disciplina, ter v celoti preselil z družino v turško zmedo in totalno kontra sistemu, v obmorsko mestece Datca. Le kje je to našel? Odg.,Oliver: ˝ Že celo življenje so to moje sanje in zadnje tri leta smo potovali s kamperjem po Evropi in evo, zdaj smo tu.˝ Še isti večer nama Oliver razlaga in razkazuje prečudovite fotografije sten. Ogromno jih je in največji štos pa je to, da domačini sploh niso opazili, da imajo kakšne stene, kaj šele, da bi po njih plezali. Oliver je polno zgodbic, in jih stresa iz rokava o njegovih začetkih v Datci. Zelo zanimive in poučne so.

Datca.

staro jedro Datce.

V Datci se zelo hitro udomačim, saj me sveži morski zrak in narava pomirja in prvič po ne vem koliko letih se spet počutim prerojeno in čutim mir v sebi. Dan se začne, ko se naspiš in spočit uživaš v hranjenju, ob tem pa ti pomagajo mačkoni.

Odpraviš se v plezališče peš ali z avtom, kjer te dostop do stene ravno-prav ogreje in stene ti dopuščajo lepo gibanje po njih. Lahko pa se lotiš naresti kakšno novo smer zase.

pogled iz kampa.

večerno druženje.

kamp -totalno udobje.

Stražarji kampa.

Počutim se svobodno. Saj to večina ljudi išče, kajne. Svobodo. Kar nekaj let že delam na tem, da si ustvarim ravnovesje v moje duhu, vendar včasih ti okoliščine ne pustijo ali pa še nisem tako zverzirana. Zdaj vidim, da okolje vpliva na človeka. Popolnoma se lahko vsak umiri in najde svoj kotiček zase na tej zemlji. Zavedam se, da sem se v Datci popolnoma prepustila in bila sem v tistem trenutku dejansko tam. Obožujem morje, njeno dihanje in življenje v njem, ki je bilo tudi eno od mojih ključnih poglavij v življenju. To je bilo davno tega, ko mi je moja draga sestra odkrila ta prečudoviti šport in me je peljala v Paklenico. Še isto leto sem zapustila oranžne-tartanske steze in obiskala Paklo kar 7-krat. Čisti fanatizem, kar danes pravim temu način življenja. Če ste gledali film Bala Bala, vam Maurius poda podrobno razlago plezalca, ki nosi v sebi Bala Bala duh.

Glavna stena.

Ostale stene, ki še niso ali pa so že v obdelavi.

Tako so se začele plezalske avanture skozi leta, mesece in dneve. Iščem nove, skrajne in drugačne avanture in nikoli ti ni zadosti. Izpolnjuješ se na vsakem koraku v življenju, saj ti vsaka izkušnja da nove izzive, s tem tudi nove rešitve, ki ti odpirajo nova vrata. Stalno se učiš in s tem tudi rasteš. Ko se naučiš lekcije, greš naprej in iščem nove naloge, skratka never ending story. Na koncu pa ugotoviš, da nehaš iskati drugod, ampak najti sebe tam kjer si zdaj. Dobro bi bilo, če bi se zavedali vsakega trenutka, kjer smo in takrat izkoristiti najbolje in iznajti bistvo, na kraju kjer smo. Datca me je vrnila k sebi.

Kar 15 dni sva preživela v Datci. Napravila skupaj 200 metrov smeri. Jaz malce lažje, Klemen pa neke hude težke projekte v največjem previsu, smeri ki merijo tja do 70 metrov. V teh dneh smo plezali, vrtali, čistili stene, vrtnarili po plezališču in uživali v podvodnem ribolovu, spoznali zelo dobre ljudi in postali prijatelji, skratka vsi smo dobro delali za vse nas.