Na pot tja in nazaj 4

udarilo z jasnega...

4.del Mavrovo - Makedonija, Skopje, Romunija in Bolgarija

Mavrovo se nahaja na 1000 m.n.v. in je za razliko od Smokija tu nekoliko hladneje in že  malce diši po zimi. Tu nas pričaka Dimitrij, ki nas pelje v climbers-friendly hotel. Topel tuš, topla soba in postelja ti resnicno sede. Infrastruktura me spominja na bivši hotel na Kalcah (smučišče nad Uncem). V vasici Mavrovo pa najdeš tri majhne štacune in mogoče par barov, kjer se tudi zelo dobro in poceni naješ. Plezališča v Mavrovem so v nastajanju, kjer se obeta velik potencial lepih in dolgih smeri saj je sten ogromno. Obiskali smo luknjo, ki šteje približno 20 smeri in je zelo velika in previsna. Smeri so v Mavrovem še skrivnostne tako kot tudi nekatere bakterije v suhih salamah, ki ti naredijo popolno štalo v telesu. Tri dni mučenja in pucanje iz vseh odprtin, ki jih imam, te popolnoma izmučijo, ampak potem ko probaš plezat si ful light, to je pa super občutek. Klemnu kmalu zmanjka kaj težkega in si mora spet narediti nov projekt, ki je zaenkrat imagination za preplezat. Verjetno bomo morali povabiti kako Ondro ali Chrisa. Bliža se čas začetka roctripa in se že veselim obiska v Romunijo. Naredimo en stop v Skopju, kjer opravimo šoping, tuš, hranjenje in tankanje bencina, ki je trenutno najcenejši v Evropi. Prespimo pod umetno steno v Skopju, ki spominja na nekakšno replico stene v Arcu, samo da je malce nižja. In potem smo mi Slovenci kao napredni….Klemen in Marwan naredita nekakšen night sejšon plezanja po boulderci, jaz pa kot po navadi, me čaka delo za kompom. Naslednji dan ob 14ih, ˝po makedonsko zjutraj˝ se odpravimo na pot proti Romuniji.

projekt !super hard!!

Hotel, super cheap.

pes, super nice.

Skopje, super shopping.

Skopski ˝Arco˝, super approach.

Romunija

Nestrpno že čakam otvoritve Petzl roctripa. Nanj že veva več kot eno leto in sem bila prepričana, da nama takšna reč ne sme uiti iz rok. Prispemo počasi sredi noči v Baile Herculane. Pozno ponoči uletimo v mrzlo in vlažno mesto, kjer ni bilo nobenega od nikoder. Pričakovali smo žurko in ne vem kaj, ampak vsi so že šli spat, samo še šefe je bil pokonci, ki nas je tudi nahranil. Naslednje jutro se zbudiva na nekem parkirišču, kjer perejo avtomobile v deževnem dnevu,čudno. Vseeno greva plezat v sektor Cascada, ki naj bi bil najboljši na tem območju, pa vendar me ni prepričal s smermi, še posebej lahke in srednje težke so bile poleg okupacije nenormalnega števila ljudi, kar precej ne-spucane in krušljive. Projekti, pa so bili nekateri tudi nemogoči. Dostop pa strm in hodiš vsaj eno uro, ne pa pol ure kot piše v vodničku. Žurke v dežju in hladu pa ni bila moja navada se tam družit, zato pa sva hodila dokaj kmalu spati, saj si bil totalno izmučen od celega dneva pohajanja po sektorju in plezanja med ljudmi. Poleg sten v Baile pa je mesto znano po naravnem izvoru vrelcev, ki se greš komot kopat sredi mesta v zajezene bazenčke. Dež ni nikakor pripomogel k eventu, zato so bili ljudje tudi malce zategnjeni. No ja, zato smo pa tu samo tri dni. Naju je dež kar hitro pregnal iz te dežele in sva odrinila en dan prej proti Bolgariji, na poti do tja pa sva se ustavila še v Negotinu (Srbija), kjer sva se zelo dobro najedla srbske kuhinje.

Negotin-Srbija.

Cascade sektor.

Baile Herculane city.

Spa +37.

Bolgarija 

V Romuniji se nam pridružijo tudi slovenski mladi perspektivni plezalci Izi, Pinti in Jakob, ki dvigujejo pozitivno atmosfero kamorkoli greš z njimi. Na planu je bil obisk plezališča v Vratcih, ampak plezanje tam nam prepreči spet dež, ki ga ni konca, zato se odpravimo v Karlukovo, kjer naj bi bile suhe stene. Karlukovo je nekakšna ogromna jama, z luknjami po stropih in z več vhodi v jamo oddaja zelo lepo akustiko in ponuja zanimive smeri. Tu je približno 60 smeri, kar pomeni,: nič prostih na roctripu. Čakanje dve uri na drugo smer, ko se mrači, te resnično jezi, zato pa se večerno dogodki bolj zavlečejo in si bolj pri energiji za druženje. Po dveh dneh v Karlukovem se pojavi končno sonce, in se spet vrnemo v Vratca. Približno eno uro vožnje po najslabših cestah na svetu te pozdravi platasti svet v Vratcih. Plate so suhe in spominjajo na Paklenico, previsi pa so še vedno zmočeni. Sonce poskrbi za pozitivno energijo in se končno razporedimo po sektorjih, kjer ni več gužve. Klemen je bil za čas plezanja v Vratcih v Nemčiji, zato uživam v platah kolikor se da. Po treh dneh se Klemen vrne, ki ga pričakam na letališču v Sofiji.

Dodaj napis

Vratca.

bolgarske ceste, v najboljšem stanju??

Karlukovo.

Gremo plezat, mogoče raje plavat?!..

ujeti na otoku.

po dolgem času spet sonce, v Vratcih.

Čas se ustavi v Sofiji, le 100 metrov oddaljena od letališča avto je rekel stop. Jao…. Brez besed oba samo gledava in se sprašujeva, kaj spet in zakaj ravno tu in ravno zdaj. Dokaj hitro sva morala ukrepat, saj zadrževanje prometa sredi križišča ni v redu. Pokličeva pomoč, da porinemo h kraj in potem razmišljamo naprej. Sledi telefon v roke in klicanje Vladota iz Makedonije, nato Emila iz Sofije in vleka... Nekako sva obtičala v Sofiji. Iskanje mehanika in podobne reči se zavleče za samo dva dni in k sreči je bila majhna napaka. Popravljen avto gre spet na pot, proti Rili.

Ponavadi se tudi tole dogaja....

čakanje na popravilo.

 v Climbat na pivo.

Jutra so hladna in vidimo sneg na vrhovih. Diši po zimi. Mi pa se vozimo nekam v hribe, v deželo granita, kjer je jesen v zadnjih izdihljajih. Za boulderje je to super frikšen, ampak za kaj drugega počet pa moraš imeti voljo in topel kožuh. En dan je bil čisto dovolj skakanja po višinskih balvanih, Petzl karavan pa je že stacioniran v Prilepu, zato naju pot vodi tja.

Rila

Bouldering v Rili.

Prihodnjič Prilep in Meteora….

Bombažna polja namesto sten....?