Na pot tja in nazaj 3

Pot skozi Bosno

Nekako se mi je zavleklo tole pisanje, ampak vem da bom zaključila zgodbo ampak bolj počasi , ker sem trenutno v Španiji. Saj veste kaj pravijo Črnogorci; ˝Nikad nije prekasno da dođeš kući.˝Ko se boste odpravljali v države bivše Juge vam toplo priporočam, da si preberete kakšno zgodovinsko literaturo, razen če še vedno obvladate zgodovino iz srednje šole. Malo heca, ampak sigurno boste padli v kakšen pogovor o vojnah in veri. To so ene izmed priljubljenih tem na Balkanu. Meni je zelo prav prišla knjiga Od naroda do države in nazaj, avtorja Vojko Volk.

Kje smo?

3. del – Črna gora in pot skozi Albanijo v Makedonijo 

Na poti v Črno goro se nama pridruži Marwan, Jordanski prijatelj iz Ammana. Po enemu tednu garanja v steni že nestrpno čakam dobre pojedine na poti v Črno goro, in sicer  v Mostarju, Bosna in Hercegovina. Mostar je danes zelo atraktivna turistična destinacija in znana tudi po skokih v vodo iz zelo visokega mostu. Resnično lepo mesto, vredno obiska, še posebej stari del, kjer smo se naužili zelo okusne  bosanske kulinarike. Če se boste ustavili pri Irmi, boste jedli nepozabne čevapčiče in pili bosanko kafu, skuhano v bakreni đezvi.

Čevapčiči

Pri Irmi ti ne bo žal.

Mostar

Polno turistov v Mostarju

20m višina

Pot nadaljujemo iz Bosne v Črno goro, kjer vstopimo na sever države v narodni park Durmitor. Hriboviti svet v parku je definitivno vredno obiska, raje ostani dan več kot pa, da se pelješ mimo. Travnata pobočja in pašniki te spremljajo ves čas po lepi ozki cesti preko prelazov in si ogleduješ prečudovito naravo. Ker me je Klemen imel počasi dovolj od snemanja za ˝vw reklamo˝ smo se odpočili na prijetni višinskih balvančkih ob poti ter se prijetno utrudili za ponovno porcijo čevapčičev v Žabljaku.

Po kosilu pa se odpravimo proti jugu, proti Smokovacu, ampak prej pa naredimo en kratek stop v Kolašinu, kjer se od zgroženosti navrtanih smeri v tem plezališču kar hitro poberemo od tam proti Smokiju.

Blavani v Durmitorju.

Durmitorske planine.

Kolašin

Naslednji dan se pojavimo v Smokovacu oz. Smokiju, kjer ne moreš odvrniti pogleda od takih lepih sten. Zato pričakuješ zlizane smeri, gužvo in veliko število smeri, ampak temu ni tako. Človek se potem vpraša , kako to, pa tako lepa stena in prečudoviti kapniki. Kje so ljudje?  Zakaj nihče ne pleza? Črnogorci pa na takšno vprašanje preprosto odgovorijo češ da oni plezajo polako in vrtajo smeri do koder jim roke dajo moči in da je 15 metrov zadovoljiva dolžina. Kar bi bilo dlje, ne bi šlo. Smešno mi je bilo, da se še iz sebe delajo norca. V popolnosti doživimo Črno goro in teden mine zelo hitro. Skoraj vsak dan smo plezali v Smokiju in nismo srečali človeka, ki bi prišel v ta super plezališče. Kapniki, rahel previs in šalce so naravnost zame, najraje pa vidim, da je ne zlizano in tako tudi je. Vendar dokaj hitro Klemenu zmanjka smeri v plezališču, zato si mora napraviti nov projekt, tokrat si je navrtal  dve smeri, težavnosti 8b in 8b+. Kaj več o smereh pa vam bo on sam povedal.

Čiščenje smeri v Smokiju.

Smokovac.

na drugi strani Smokija.

Brioni-sleeping plac.

Nova smer v Smokiju, navrtal in FA Klemen Bečan.

Reka Morača, za pit in tuširat.

Za bonus nam domačini izdajo za obstoj lepših in več sten v dolini reke Cijevne. Kar celih 11km dolga dolina ti ponija kilometre sten in to ponekod v treh etažah, kaj takega še nisem videla. Plezalec se še ni dotaknil sten in naravnost navdušena sem nad popolnoma brezmadežno ostenje.  Popoldne smo si vzeli čas za počitek ob reki, ki smo kar nekaj časa porabili za iskanje primernega dostopa do plažice, pa vendar nam uspe parkirati na čudovitem ravnem travniku in tik ob vznožju prve stene, kjer bi bile lahko lepe 25metrske  7-ke. Ne mine pet minut in že iz druge strani se oglaša domačin, kaj ˝radimo tamo˝ in dretje čez reko je resnično čudno zato v pričakovanju, da bo itak prišel pogledat kaj se dogaja, da se pomenimo. Možakar res pride in ga je skrbelo, da nekdo krade fige, ampak itak si jih brez problema lahko postrežemo. Ustreže nam z dobrodošlico in nas povabi na kavo in rakijo, seveda. Po nekaj rundah pa se odpravimo v našo bazo ob reki, kjer tudi prespimo. Naslednje jutro se je resnično lepo vstati v naravni tišini. Sledi zajtrk potem pa divja vožnja iz rečnega sveta. Po nekaj poskusih in ropotajočih skal, ki so letele na vse konce, Klemnu se le rata izkopat. Mislila sem, da bo avto razneslo od vsega hudega. Še dobro, da je Klemen zelo izkušen terenski voznik, sicer bi ostali doli, če bi se lotila zadeve jaz. Končno se odpravimo plezat isti dan v Smoki in smo bili zelo uspešni. Klemen je preplezal svoj projekt, ki šteje za najtežjo smer v Črni gori, jaz preplezam smer izpred dveh dneh, ki sem jo študirala in uspešno pofotkam Klemena v njegovi novi smeri. Dober dan je bil.

Cijevna 

3km...

Dodaj napis

Obisk kanjon Cijevne.

sektor amfiteater.

Sektor Selište.

Dodaj napis

gremo v Albanijo???

Anja v akciji.

Zvečer se enoglasno odločimo za premike, in sicer naša pot vodi v Makedonijo. Pakiranje avtomobila je zame cela drama, še posebej, če je treba sestavljati klop, da se lahko potniki usedejo in tako lahko prečkamo meje. Veliko lažje je, ko sva sama imaš po svoje postlan in ni treba čisto nič sestavljati. No ja.. vozimo sem proti Makedoniji. Pot nas vodi iz Podgorice, preko Albanije, skozi Debar v Mavrovo. Vožnja skozi Albanijo poteka zelo tekoče in zdi se nam zelo prijetna vožnja s presenetljivo dobrimi cestami. Mogoče na določenih odsekih so hribčki, ampak nič zelo ekstremnega. Edino kar moti, da so ceste neoznačene in ne veš kam se pelješ. Velika dežela Albanija me je popolnoma prevzela nad osupljivo zeleno-gorato pokrajino, ki nekako spominja na Toskano ali pa hriboviti svet Indije, kolikor vem iz filmov. Na poti pa lahko opazimo kot pse privezane krave ob cesti ter otroke, ki za popoldanski zaslužek pečejo koruze, ki ti jo tudi prodajo. Če pa imaš slučajno željo po pranju avtomobila, pa je v Albaniji ˝Lavaze˝ na vsakem koraku. Neverjetno je, da imajo raje čiste avte kot pa vasice ali pa samih sebe. Mine 7 uric in smo na cilju v Mavrovem.

Mavrovo time.

 4.-del - prihodnjič Mavrovo, Romunija, Bolgarija...