Na pot tja in nazaj 1

Naredi vozel na koncu štrika!

Pa začnimo...

Kar nekaj let nazaj sva z možem ustvarila vsak svoj blog. Moj je bil testen vse do danes. In presenetljivo, da me še niso skenslal iz tega portala bom pa sedaj vseeno nekaj napisala. Vsa ta leta sem pisala in urejala blog za moža. Sedaj ko želim zase ga urediti pa ne znam. Čudno. Za druge se vedno znajdeš. Mogoče moja pisava ni v pravilni slovnični pisavi, ampak važno da poveš tako kot znaš in veš in da te ostali razumejo.

Pred tremi tedni sva se vrnila v Slovenijo , v domovino dežja, poplav, takšnih in drugačnih vodnih izlivov kar me ne moti, saj moram priznat, da še nikoli nisem bila tako zaposlena z obdelavo fotografij iz potovanja in fotografijo nasploh. Veliko sem se naučila na potovanju in še vedno se stalno iz dneva v dan nekaj novega naučim. Saj je tako prav in s tem rastemo. Vsak dan fotkam, če imam čas, ampak resnično vsak dan in potem imam nove fotografije in potem spet obdelava gor in dol. Ne vem kakšen sistem imajo profesionalni fotografi , ampak želim slišati, da se spet nekaj naučim.

Kot sem že dejala, sva bila na potovanju. Tokrat sva imela priložnost se udeležiti tako slavnostnega in poln energetskega roctripa po Vzhodu Evrope, ki ga je organiziral podjetje Petzl. Poleg evropskih držav (Romunija, Bolgarija, Grčija, Turčija), ki smo jih dejansko podoživeli, pa so se v najinih srcih in spominih zapečatile države, ki so nam zelo blizu (kakor vzameš), govorim o Balkanu.

Balkanske države so nam slovenskim plezalcem kar tuje razen izjemam. Ampak kadar se pogovarjamo kam gremo plezat, ponavadi poznam odgovor. ˝Ja v Siurano, itak!˝, V Geyikbayiri, Verdon, Miška, Osp, Črn Kal, Kalymnos!˝ itd.

Nikogar ne poznam, ki bi plezal v Biokovem, ali pa v Drašnicah. Pa veste sploh kje je ta kraj na zemljevidu. Da ne boste iskali, v Dalmaciji. No ja. Potem pa mi nekateri rečejo, da je predaleč in ......bla bla. Potem pa se jest neumna, če ne znam pogledat na števec kilometrine. Do Verdona je približno 800km, do Drašnice pa 500km. Kaj je zdaj daleč? v bistvu, je fora, da so cilji in motivacija povsem nekaj drugega in seveda, kdo priporoča. Vsak je lahko pameten zase in se raje drži svoje trmaste glave.

Nisem tole začela nekaj kuhat na žaru...ampak vsekakor se nama je zgodba tam na Balkanu, v vsaki deželi in na vsakem koraku odvijala tako barvito in poln gostoljubja, da se resnično vprašaš ali smo res tako daleč od njih, da smo malce zmrznili, potopljeni vase, glede na vodno stanje v naši prelepi deželi. Naši in vaši pogledi so zmeraj drugačni ne glede na čas in kraj dogodka, tudi če se z nekom v istem vozilu pelješ in doživiš popolnoma drugačno zgodbo, ko nekaj vidiš, slišiš oz. zaznaš s čutili. Dovolj filozofije. Nekako sem v dilemi, kako naj zgodbo napišem. Na kratko in podam dejstva ali na široko in doživeto, bolj živahno in slikovito. Meni osebno, če je zgodba zanimiva, sigurno izberem ta drugo. In ko potuješ vedno doživiš zelo barvito in recimo po domače avanturistično. Preden sva se odpravila na pot, sem se sama pri sebi odločila, da ne bom čisto nič obžalovala za katerokoli odločitev. Ena zelo pomembna odločitev je bila ta, da izberem drugačno pot. V mojem primeru je bila zelo težka in neprijetna se odpovedati dobri službi. Vse sorte ljudi poslušaš s takšnimi in drugačnimi nasveti in na koncu pa ni važno kaj delaš, ampak da delaš s srcem, in to karkoli. Ker pravo dejanje prinese zadovoljstvo in kruh.

Pot ni bila dolga in ne kratke, skratka 3 mesece potovanja, 10.000 km. Vem, da včasih vodim finance, ampak tokrat pa resnično ne vem koliko sva zapravila. Vedno tako doma in drugod živiva skromno. Ne hodiva v kampe, če ni nujno potrebno, ne hodiva v restavracije, če resnično ni poceni pa dobro, ne kupujeva vode, če je pa tam izvir,...v tem stilu. In ravno zato ker je tak način življenja malce za normalne smrtnike čuden, je za naju še posebej zanimivejši, ker je poln dogajanja in srečanja z nenavadnimi ljudmi. Vsak Slovenec ve, kje so Brioni. No vsaj slišal zanje. Mi smo bili kampirali na Brionih v Črni gori. Zakaj? Smo tudi bili poučeni. Namreč bivši pilot, oficir in obenem je bil stražar znanega Tita nam je prišel blizu in začel pripovedovati zgodbe. Povabil nas je na kavo in rakijo obenem. Dobra kombinacija, priznam, da prej tega še nisem probala. V glavnem Brioni pa so zato, ker je Tito včasih dopustoval tam in jih imel rad. Verjetno sta si v tistih časih Tito in godpod oficir bila zelo blizu, kaj veš in tako je svoje mesto dobilo ime Brioni. Le kako bi to izvedeli, če bi šli v hotel, kamp ali apartma. Zato imamo tudi drugačne razloge, da smo na divjem. Tako spoznamo naravo in ljudi ter njihove običaje v polni meri. Vem, da nekateri ljudje, kot na primer plezalci taksno zivjlenje živijo že ves čas in vem, da ste že slišali za takšne in drugačne zgodbe. Ampak vsaka zgodba je unikatna.

Igra ne pozna meja. ali jih?

tudi nekateri ljudje ne poznajo strahu v igri...ali pač?

Začne se takole.

Še doma pred odhodom.

Drugi dom- multivan, takšno stanje je bilo večino časa.

1.del - pot , Split, Omiš, Prezid

Že nekaj let nazaj je ideja o plezanju po Balkanu in po vzhodni Evropi bila v najinih glavah. In vendarle pravi trenutek za obisk Vzhoda je nastopil prav letos. Prejšnja leta so bila bolj ali manj okupirana z drugimi stvarmi, in težki časi so sedaj mimo.

voda je dragocena povsod.

Pijem kapučino in gledam stene. Ogromno jih je. Sva v dolini nad Omišem, v vasici brez prebivalcev. Vse je tako lepo v kamnu, med hišami pa rastejo fige in grozdje, ki ti delajo senco. Sprašujem se, le kdo tu živi? Nihče. Mogoče je vas za takšne, kot sva midva. Jaz temu pravim ; ˝vikend na uporabo.˝ Rada spim na odročnih krajih, saj tam je popoln mir in zlit si skupaj z naravo. V jutru opazujem hiške zgrajene pod previsnimi stenami in razmišljam. Le kdo si zgradi hišo pod stenami in zakaj? In ali ve čemu služi stena za hiško in jo znati uporabljati in, če bi nekdo drug uporabljal to steno?? Nekoč si želim imeti hiško ob steni. To je tako kot bi imel vrtiček okoli hiške. Nekoč morda, upam.... Do prihoda v Omiš sva plezala v okolici Splita, Markezine grede, Čiovo (DWS), Prezid. Na pot sva se odpravila sredi poletja, sredi avgusta, zato je bilo na cajte kar vroče in sva izkoristila reko Cetine (Omiš) za vodne igre. Veslanje po reki je resnično pomirjajoče in nekaj posebnega. Nad tvojo glavo pa mrgolijo turisti na ziplinu, ki doživijo adrenalinsko popolnost v svojem življenju. Lepo, da se sprostijo. To je dobro.

pot pelje čez reko Krko

Vodne igre v Omiš,
Vodne igre

Pred prihodom v Split sva se na poti ustavila na mojo že dolgo pričakujočo steno, Sveti Rok. Poimenovala sem jo sama, ker je v bližini izvoz iz avtoceste Sveti Rok. In kadar sva se vozila v Paklenico, sem občudovala te stolpe na levi in vedno sem si rekla, da si jih bom enkratogledala . Tokrat pa res. Pa vendar z upanjem, da je stena nedotaknjena in dobra, me malce razočara z eno navrtano smerjo in precej slabo skalo. Najin glavni cilj tega tripa pa so bile odkrivanje novih sten in tudi odpiranje novih smeri. In tudi to se je zgodilo ter v prihodnosti pa bova še več smeri delala in iskala lepe stene. Sveti Rok pustiva za sabo ter se pot nadaljuje proti Prezidu.

Prezid- začetek Velebita

To so stene, ki ležijo v osrčju Velebita, višinomer pa kaže 900 metrov nad morjem. Osamelci skal gledajo na morje na eno stran, na drugo pa na planoto, z manj rodovitno zemljo. Gladke plošče in žlebovi privlačijo srbeče prste fanatičnih ljudi - plezalcev. Tik pred sončnim zahodom se vseeno odpraviva plezat ta Kuk in po dveh dneh pakiranja avtomobila za toliko časa ti kljub lahkim smerem dajo še posebej veliko zadovoljstvo. Ker sem bila lačna plezanja po platah, skočiva naslednji dan še enkrat na isti kucelj in popoldne se odpraviva v Split. Split, v poletni idili je prijeten samo za na plažo, morje in ribe. V polni meri doživimo vse. Dani iz Splita je naju razvajal.

Prezid

Fanatiki držimo skupaj.

Palamida - okus Jadrana.

Na žaru smo jedli zame najboljše ribe na Svetu, palamida ali po slovensko skuša, potem je naju Dani peljal plezat v Markezine grede in ˝ukazoval˝ Klemenu kateri projekt mora splezat, nudil nam je prenočišče in še posebej se moram mu zahvaliti za najboljši DWS, kar sem jih izkusila do sedaj. Res smo uživali. Pa sem mislila, da je v Splitu 100 st. poleti. Vse smo počeli. Tudi to, da nismo jedli jagenjčka. No to pa je druga zgodba.