četrtek, 26. marec 2015

Na pot tja in nazaj 8

Grški balvani, Maronia boulderišče.
Prišel je čas, ko je treba iti proti pravemu domu. Vem, da mi je bila Datca popolnoma duševna pomiritev in sem se počutila kot doma, ampak nekako čutiš, da je prav, da se odpraviš v svoj kraj. Sproščeno sem zapustila Datco, kjer sem se imela najbolje na tem tripu. Ampak nič zato, se še vrnemo. Ko enkrat začutiš željo po domu, pomeni, da se nahaja tam, od koder prihajaš. Imela sva približno teden dni časa, da prispeva v Slovenijo in sva imela nekakšen plan, kje se bova ustavila. 
Začela sva z vožnjo iz Datce po zahodnem delu Turčije, preko pristanišča Canakkale, kjer pluješ 10 min, in nato nekako polkrožno pot do Grčije. Po približno 900km vožnje se nama lušta malce počitka in imela sem s sabo boulder vodniček za Grčijo, in sva se ustavila na obmorskih granitnih balvanih, v kraju Maronia. Po dobro prespani noči na plaži se zjutraj pripelje ribič, ki se je šel spearfishing in po dolgih 4 urah se je vrnil s tremi okusnimi ciplji. Vesela sem bila njegova vrnitve, saj sem slišala, kako nevaren je lahko ta šport, če se greš sam pa sploh. Lepo ga pozdravim in mu izdam mojo skrb zanj. In ni minilo pet minut in imava večerjo v rokah, riba kefal po turško. Čez dan se nekako bolj ali manj na relax po balvanih, ob tem se Klemen gre obiralca oliv, ter jih na koncu vloži v morsko vodo. Za večerjo pa je bilo seveda poskrbljeno. Priporočam obisk te plažice. Po večerji pot nadaljujeva pozno v noč, proti Makedoniji, in nekje takoj za mejo prespiva.

Kadine.
Naslednji dan pa že komaj čakam, da si ogledava plezališča Kadine pri Skopju. Makedonci obljubljajo veličastno steno, vendar nama pa mogoče zaradi po utrujeni vožnji in vremena pusti nekoliko pesimistični pogled na steno. Previs in kapniki zgledajo super, ampak malce kratko, zgornji del stene pa nekoliko brezgrifen. Za makedonske razmere je to dobro plezališče, jaz pa mislim če se zapeljejo v Prilep ali Mavrovo, bodo imeli veliko bolje za plezat. Nekaj opravkov narediva v Skopju, in nato nadaljujeva pot v Črno goro, skozi Kosovo in Albanijo po avtocesti, ki je resnično ena bolj modernih avtocest v Evropi. Ponekod je cesta še v izdelavi in manjka del mostu, ki so ga pozabili označit, kar je to v Albaniji povsem običajno. Zato je vožnja podnevi skorajda priporočljiva. Drugače pa so na Kosovem ob večernih urah vsi na ulicah kot da bi imeli velik praznik. Čudno pa mi je bilo tudi to, da niso imeli skoraj nič javne razsvetljave. Zato nimam nikakršnih spominov, kako država zgleda podnevi. Najina naslednja postojanka se ustavi za tri dni v Črni gori, in sicer v že poznanem kanjonu  reke Cijevne.



Moj projekt, ki naj bi bil 7a. Na koncu pa je ratal 7c, z imenom Đumbus,25m.
Zjutraj se zbudiva ob reki Cijevna. Oooooo, super, končno sva tu, v domačem kraju. Tokrat sva se v Cijevni šla nekašna tabornika in raziskovalca sten. Natančno sva prevozila dolino in označila gps-koordinate, kje naj bi bila stena in nato iz vrha poskusila dostopat. In ratalo nama je priti v čudovit sektor s previsnimi in kapničastimi stenami. Waw! Splačalo se je, saj sva našla eno bolj kompaktnih sten, kar sem jih v zadnjih treh mesecih videla. Kaj hitro sva se lotila dela in opremila dve smeri, s težavnostjo 7c in 8a, ter poimenovala sektor po vasici Selište, kjer sva tudi bila ukampirana. V vasici Selište živi 6 gostoljubnih ljudi, ki so naju bili veseli in malce začudeni nad našim športom. Niso se preveč sekirali nad vrtanjem in urejanjem potke do stene. Ravno obratno, bili so zelo zaenteresirani, če bomo naredili še več tega. Bila sva kar počaščena in srečna, da nobeden ti ne teži kot pri nas v Sloveniji. Tri dni mine hitro in tudi dež naju je pregnal, zato sva  podala pot pod noge. Na poti sva se ustavila v Dubrovniku in sva se šla turista. Resnično lepo mesto in prečudovit sončen jesenski dan te spremlja na poti po Hrvaški. 
Dubrovnik.





Drašnicah se srečava s že poznano steno in upava na lepo vreme ter predvsem suhe stene. Tokrat nama je stena pokazala mokroto, ki se ne bi posušila še kak mesec. Ker sva bila že ob vznožju stene in nisva vedela, kaj naj z robo, ki jo nosiva s seboj. Zato sva se spet lotila dela in začela vrtati novo smer. Smer Pisano drevo, ki trenutno šteje dva cuga, 70 m, jo misliva dokončati to pomlad, ki bo šla do vrha stene in bo tudi abseil pista. Če ni abseil piste, pa moraš sestopati na drugo stran hriba. En dan preživiva v Drašnicah in prišel je čas, ko sva morala iti domov, saj sva imela nujne opravke.Mine mirnih 6 uric vožnje do doma, prideva vesela in srečna, ko stopiš skozi vrata. Nato pa te čaka razpakiravanje kar celi teden. Ne mine mesec pa smo že na poti proti Španiji, v Chullilo.

Z 8.delom zaključujem tudi epizodo Na pot tja in nazaj ter zdaj lahko končno začnem pisati sprotne dogodivščine in sem vesela, da mi je ratalo zaključiti, kar sem si zada

Drašnice, Roctrip , projekt(8c?),250m.

Ni komentarjev:

Objavite komentar